Razpotje
Objel sem vse obpotno kamenje,
ko sem se zagledal v obraz.
Prešine misel,
zadane strela. Krog oddaljene vrtače.
Vabi nas, o pritajence,
v svoje nedolžno srce.
Le še suhe veje štrlijo nasproti,
kažejo pogubo v sredini.
V izsušeno jezero.
V ledeniško jezero,
čisto,
a presihajoče.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miha Sever
- 19. 09. 2018 ob 12:46
- Prebrano 393 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132.2
- Število ocen: 4
