Na robu okna stoji tvoja dišeča sveča,

blazina še vedno diši po tebi,

in pod posteljo si pozabila copate.

V kopalnici imaš še vedno ščetko,

v košu perila si pustila hlačke,

balzama veš, da ne potrebujem.

V kuhinji stoji razna posoda,

kupovala sva jo takrat brez denarja,

sedaj nosi posoda le še spomin nate.

Vsak prostor je ohranil del tebe,

za vedno si zazidana v steno,

tvoje korake še vedno slišim.

Tvoje rože so medtem ovenele,

pajki so od žalosti pobegnili,

a duhovi so ostali.

Tam na fotelju sedim,

osamljeno predse bolščim,

in se sprašuje kdaj prideš tudi pome?

Kačenosec