Že, ko si vstopila, si si s prsti
zapeljivo potegnila skozi lase
in pustila, da ti iz razširjenih žil
kapljajo rdeče rjave srage
medtem, ko se v tolmunih še love
kačjih pastirjev modra krila.
Skozi našobljena usta
rahlo pihaš duh poletnega zefira,
da skupaj premikata kazalce
na sončni uri letnega božanstva.   
 
Obilno obložena si toplo sprejeta,
zato si, zadovoljno nasmejana,
po rosnih pegicah vsemira,
že rahlo barvaš v rumeno,
kar letos dozoreva in odmira.

Sem in tja ujameš roj žarečih niti,
da v deliriju ožemajo oblake
in z basovskim grmenjem,
treseš in ovijaš duše,
travnike, gozdove, hiše.
 
Ostanke noro lepih tonov,              
kot prefinjeni umetnik,            
s kistom mešaš na paleti,
da nam še zadnjikrat v tem letu
oči prežema mehka trata,
vsa zelena, nabrekla in bahata.
_____________________________

triglav