Besni psi šavsajo z belimi čekani

in penastimi gobci.

Zaganjajo se pod noge, proti rokam,

v renčečih krogih z napetostjo motrijo

kletkarje in njihove palice.

Kako čudovito besni so!

Zdaj so naježeni hrbti tisti,

ki sejejo strah,

ki imajo moč,

ki vodijo kolo,

ki kaznujejo gibe.

Neverjetna slast jim drgeta

v zadnji kocini repa!

Nič več prestrašenega prestopanja

in umikanja v kot,

kjer se lahko skrijejo le s pogledom;

samo prostranstva,

ki jih polnijo s svojo podivjanostjo.

Boleče umirajoče cviljenje -

zdaj rjovenje same teme,

iz katere je nastal svet.

Kakšna strast,

kako sladek je bes!

Barbara Premužić