Mati narava

daje ljubezen nama

kot kruh želodcu

__________________________

Nisva lačna. Sita skoraj preveč še vedno vneto gledava življenje.

Hodiva a ne veva če hodiva za Bogom, ne veva če slediva.

Včasih zavijeva po svoje, kot radoveden maček preiščeva

vsako najino misel in govoriva na glas takrat, kadar najina

telesa kličeta po tišini. Včasih bi morala pustiti si samo občutke,

jim slediti in končati kakor se po občutku pač konča. Nihče naju ne bo

okregal če obmirujeva in ne šuštima kakor da na veliko listava knjigo.

Občutki so vedno pomembni, bolj od besed, ki se včasih usujejo

kakor slabo varovan nasip, ki podere vse pred seboj.

Glej, pot je označena a tudi brez rdeče barve je prava, druge ni.

Druge so tuje in zaraščene, niso poti so izgubljeno zaraščeno

gozdičevje za katero je potrebno preveč truda da se iz njega kdaj

naredi pot. Morda, ker ji ni namenjeno. Morda, ker nama je dovolj

samo ena pot. Po kateri lahko stopava oba, če le najdeva smisel,

ki se tako rad izgubi.

IŽ-lev