Včasih je samo jutro

samo sonce

ki počasi prebada temo

a ko gledam v noč

je kakor da jutra sploh ne bo

kot da je včeraj bilo zadnje

poslovilno s rdečim šopom rož

na sijočem licu sonca

ki podarja kar vsem

in ne dela izjem

žalostnim

bolanim

osamljenim

in ne ravno srečnim

ker nekateri ne dobijo

iskrenega nasmeha

ne besed ki osrečujejo

nekateri so preprosto sami

v duši ki noče več govoriti

o samoti

o žalosti

o črnih spominih

na vse tisto

kar se jim je zgodilo

in ostalo v mislih

kakor težki kamen

ki ne pusti v vodi do kisika

ki vleče k dnu

in iz sanj zbudi

samo še en črni dan

tudi takšna jutra so

ker sem ženska

si narišem s šminko

srečen obraz

in z narejenim smehom

odzdravljam cvetočim

ki jih poganja sama sreča

kakor da jih vodi za roko

dober prijatelj

ki ga ne vidi vsakdo

še manj čuti v duši

in včasih prepričam koga

ki je poln besed o sreči

in nič kaj zgovorno ne odzdravim

najraje bi pomahala na hitro

a nekatere srečne oči

mislijo da je sreča last vseh

in so vztrajne

kot da ni bolečine

kot da je vsaki dan

praznik sreče

ja tudi takšni dnevi so

včasih kar rastejo

kot strupene gobe

ki delajo krče

še predno jih utrgaš

in nehote še celo poješ

ja tudi tako je

malo drugače od nasmeha

tonem v mrak

brez šminke

s podočnjaki dočakam

sivo mokro jutro

ki ga niti pulover

ne naredi toplega

tako je

včasih v duši

IŽ-lev