Veš, tisti neprisiljen smeh,

ki ga pogrešava oba,

pa zvezdic gledanje ob dveh,

ko nič ne moti jasnega neba.

Veš, tista jutra nežna,

ko se nama nič več ne mudi,

srkajoča čustva so presežna

in v srce si riševa sledi.

Veš, tisti srčkasto objeti dnevi,

ko na naju misel ne pobegne,

cel dan v nama eni in isti so napevi,

zadovoljena duša proti srčku dregne.

Veš, tisti večeri ob plamenu,

ki ustnice ogrejejo v vročo strast,

pa žerjavica, ki tli edinemu namenu,

da dotik na mehki koži vodi v mehko slast.

Veš, tisto noč, ko le objem je tisti pravi

in želiš, da najin čas bi se ustavil,

brez besed, ki običajno vodijo k težavi,

tvoj pogled, ki nebi ga za nič zapravil.

Veš, tisto, tisti to želim,

brez tega ne želim živeti,

za te trenutke ujeti se pustim,

mar res bom moral prej umreti …

by Mikla

Mikla