Zvonovi farouški pojo
v pomladni dan,
pojo glasno, da sliši se
jih daleč stran.
Glasno pojo, a žalostno
kot še nikdar;
na vojsko z njimi kliče nas
presvitli car.
O mati, oča, zdaj slovo
bom vzel od vas,
in zbogom bratje, ljubca ti
in rodna vas.
Tam na pokrajni ogerski
jaz padel bom,
le-ta soldaški boben mi
bo velki zvon.
Le tale svetla sablica
mi sveča bo,
a bajonet in puškica -
križ nad zemljo!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!