Verujem
Verujem.
Vendar ne v Boga.
Ne pripadam nobeni religiji,
ne postavljam oltarjev,
niti nisem dober človek.
Verujem v silo, ki je ista v vseh;
v meni, srni, črvu,
semenu…
celo v vetru je.
Žene nas in razvija,
vleče in potiska.
In včasih se začne
neudobno presedati v meni.
Pravi mi, da naj molim.
Kako?
Vsaka beseda je premajhna.
Prazne se usipljejo iz ust.
Sklepam roke
in ko iščem nekaj pravega,
iz mene sama od sebe
pride moja molitev –
tišina.
Ko se približamo Niču, ga tišina ponazarja ... Mogočnost vsega in Niča v istem. Dober nihilistični približek simplifikacije resnice, če ta ni relativna
Lp lidija
Ja, res hudo. Direkt.
Čestitam ti Barbara na izvrstni poeziji, iskreni.
Lep pozdrav, salke
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
- 02. 09. 2018 ob 13:45
- Prebrano 598 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 254.2