Nekoč nekje ...
zagledan v potok in vzhod sonca sem mislil -
realnost je zgolj misel na nekaj lepšega ...
Ujet v oklepu "Tistega, ki je čuden",
sem skrival tih objem. -
Nekoč si bila lepša ...
Korak - kako sploh spisati spomin,
ko vendar brišeš že poprej shojene sledi?
Rad bi se zasanjal s tabo -
utišal poletje za en dan
in izšel iz igre senc ...
Oprosti, zasanjano pokimam v slovo,
oprosti, nekoč sem te imel raje ...
... Lepo je umirati po kosih ...
Oprosti,
neznosna bolečina.
Oprosti,
vsaj tokrat povedal rad bi ti resnico ...
Življenje polno je skrivnosti, ugank in zmed ...
Med vsemi tri,
so verz, osamljen stih ...
... radovednost izginja -
gosta tema mi obliva pljuča -
nimam ob sebi več tvojih sledi ...
... ko bi le bilo nekoč nekje,
in ne danes in tu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!