Sonet št. 72
Kar gledal sem za gadi,
ki so se me odrekli,
za njihovimi žadi,
ki so pred mano stekli
v megleno noč. Za nami
vrši v nemoč jesen
in jaz ležim v osami,
kot v graben vržen člen.
Spoznavam tu, da solze
prekleto manj bolijo,
če človek jih ne molze.
Morda se v jeku zdijo
neubranljivo glasne,
a le prezir jih ugasne.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 01. 09. 2018 ob 12:17
- Prebrano 390 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 74.9
- Število ocen: 2
