Z dolgimi lasmi je pletla izgubljene

sape vetra, da je spalnica dišala

kakor bezgov grm. Nežno je ob mene

drgnila koleno in nato zaspala.

Z nosom sem jim česal prečko las, strmel

sem čez okno, s prsti sem mazilil svilo

njene obnemoglosti, da sem srebrel

po dlaneh, dokler se z jutrom ni zdanilo.

S časom zgnilo je odmrlo listje upov,

vendar gnoj nekoč ponovno list rodi.

Včeraj na sprehodu sem od mestnih strupov

bežal, ko na jasi je dobil zagon

nagajivi veter in v nemost krvi

je prinesel sladko svež – bezgov vonj.

Peter Rangus