Sonet št. 70

Z dolgimi lasmi je pletla izgubljene

sape vetra, da je spalnica dišala

kakor bezgov grm. Nežno je ob mene

drgnila koleno in nato zaspala.

 

Z nosom sem jim česal prečko las, strmel

sem čez okno, s prsti sem mazilil svilo

njene obnemoglosti, da sem srebrel

po dlaneh, dokler se z jutrom ni zdanilo.

 

S časom zgnilo je odmrlo listje upov,

vendar gnoj nekoč ponovno list rodi.

 

Včeraj na sprehodu sem od mestnih strupov

bežal, ko na jasi je dobil zagon

nagajivi veter in v nemost krvi

je prinesel sladko svež – bezgov vonj.

Peter Rangus

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 30. 08. 2018 ob 10:25
  • Prebrano 255 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 101.6
  • Število ocen: 6

Zastavica