POČASI, VZTRAJNO, STARAM SE

Skoraj brez moči sem,

kot bogomolec, ki je ujet v zenici časa,

uglašen, kot star pesnik,

ki ga žge v prsih,

izrabljen in zgaran,

opazujem neko točko.

Zmedeno prepoznavam samega sebe,

presenečen, ker sem se

znašel v tujem telesu,

z mislimi, da danes

verjetno ne bom več

nikogar užalil,

ko se počasi, vztrajno,

staram .

Vidim mrtveca, ki ni mrtev

v gluhi tišini,

oblečen v praznino.

Žiga Lev

Ana Porenta

urednica

Poslano:
01. 09. 2018 ob 21:04
Spremenjeno:
01. 09. 2018 ob 21:04

Pesem se me je dotaknila, morda le nekaj drobnih predlogov:

Skoraj brez moči sem,

kot bogomolec, ki je ujet v zenici časa,

uglašen, kot star pesnik,

ki ga nekaj žge v prsih žge,

izrabljen in zgaran,

 s toploto utrujenosti, (to že prej poveš bolj zanimivo)

opazujem neko točko pred  seboj,

zmedeno prepoznavam samega sebe,

presenečen, ker sem se

znašel v tujem telesu,

z mislimi, da danes

verjetno ne bom več

nikogar užalil,

ko se počasi, vztrajno,

staram. se, da

Vidim mrtveca, ki ni mrtev,

v gluhi tišini,

oblečen v praznino.


Lp, Ana

Zastavica

Žiga Lev

Poslano:
04. 09. 2018 ob 10:20

Zahvaljujem se za predlog, ki sem ga sprejel. Popravil sem pesem.

Lep pozdrav!     R. V. - Žiga Lev

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
04. 09. 2018 ob 18:31

Pesem, ki na svež način obelodanja najgloblje strahove, ki spremljajo staranje ... čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Žiga Lev
Napisal/a: Žiga Lev

Pesmi

  • 29. 08. 2018 ob 17:48
  • Prebrano 256 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 84.3
  • Število ocen: 6

Zastavica