premikam se skozi pramaj. z globokimi rezi sezuvam
belo polt in rdečim v val, ki se obeša name. mesec cveti
kot ledeni cvet, spolzko in mokro.
vse, kar sem živela, sem pogoltnila in pozabila. za menoj ni sledi.
umazan oblak se ogleduje v senci in poje. skozi dimnik
se pretakajo glasovi odpadlih kril.
sem vešča, ki jo lovijo kamni in udarjajo strele. premalo
je svetlobe, da bi prebodla prst. na stolu sloni sveže zapadel jok.
v snu trgam ovratnike in slike gozdov. vitki psi poklekajo
in hranijo lovce. med šepetanjem zaves se odpiram
v prostor, kjer se spopadajo zaostali kriki.
na kovinski mizi se drstijo roke.
Prošla je kroz mene poput vala, vrlo alegorična, vrlo kompleksna. Kraj je ubitačan. Naklon za ovaj uradak.
Najbolj minimalistična možna pesem: pesem o življenju, ki ni ne to ne ono, ampak premikanje skozi to in skozi ono. Na en način prekletstvo, na drug razveza.
Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!