Izdelala in nadela sem si masko

osamljenje čemernosti in vzvišenosti.

Zdaj je že stara.

Posušena se lušči in poka.

Skozi njo vidim svet kot daljave,

ki niso nikoli dovolj daleč

in prostranstva,

ki niso nikoli dovolj brezmejna.

Pod njo

pa je veselo nevedni in naivni obraz otroka.

Zrak, ki napolnjuje prepad pred menoj

in preteče visoka drevesa okoli mene

me ne prestrašijo.

Ves prostor zaobjamem,

kot bi z rokami zajemala vodo

in se povzpnem nanj.

Začutim,

da še imam nekaj divje krvi,

ki hoče gospodariti.

Barbara Premužić