LEPOLETNA
V tvojem nezauzdanem naročju
se povaljam, dopustim, da me
oblivaš z znojem, da iz mojih las
ustvarjaš sklade žime, v ločju
roj komarjev sipaš name,
da mi žeja vzame dih in glas,
da me v podplate grizeš
in puhaš vame brez olike
in se z modro luno hihitaš in strele
nizaš, da rediš velike pajke in bodike,
da luščiš z mene zgubane, uvele
celice, obarvane s soljo, se skrivaš
v bajke in v brezmadežno nebo,
me grabiš, rineš sem ter tja, rahljaš,
me dozoriš in skuhaš v paprikaš.
Ti dopustim, ti odpustim, te prosim: še.
In da me scvreš, da me sežgeš,
da le ne greš.
Augustus Julius.
Ne še.
AAhhh, odličnaaa!
Ja, do sedaj smo ga malce postrani gledali, sedaj se nam bo pa kolcalo za njim, se mi zdi (*_*)
lep dan Marija
Super!
Človek tole bere najprej kot erotično izpoved o popolni, brezkompromisni predanosti, na koncu pa doživi popln preobrat, ko se razkrije zaključek - ljubezen do vedno prekratkega poletja!
Seveda so pa vse ostale razlage, skupno z mojo prvo asociacijo verjetne in dobrodošle.
Lp, lidija
Hvala vsem! Ja, res je, na neki način je erotična ali v smislu skrajne predaje, zlitja, celo patologije - stori z mano, kar hočeš, samo ne odidi. Zadnja leta je poletje moj najljubši letni čas, letos smo ga dolgo čakali, zdaj pa hoče že pakirati kovčke ... :(
P. S. Lidija, prosim, če popraviš "nočno" luno v modro luno. Hvala!
Done
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- 23. 08. 2018 ob 03:51
- Prebrano 869 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 584.94
- Število ocen: 21