Hoja po gladini
krošnje na griču rjavijo
v sunkih vetra vonjam hlad
ko suhe trave pozaspijo
in dimnike zaje nov čad
razprem dlani s šopkom sonca
vzamem žarek ali dva
napletem si medeno kožo
v vročini tvoje nakaplja
kozarce vročega večera
ki jih srkava skoz' sneg in mraz
ne more čas večerjati omame
ki ti jo nosim da jo všiješ vame
ne more zima vzeti vse kar cvete
v polju kjer se srečajo oči
tam ni pozebe tam ni koscev rose z odsevi
kjer se ujeta zlivava v svobodo
kot topel dež
in spet hlapiva v jutra
v poti
kjer pod stopali zašumi
poletje skrčeno v barve
ki naju slikajo z vlakni misli
spletenih neke zime iz vrvi
ki je visela
z golih vej
ko sva podrgnila vratova kot laboda
poletela
lovit šepet neba na zemljo
pobirat stopinje
z gladine morja
Pjesma koja ostaje. Pozdrav L.
Hvala Lean :)
pozdrav
i
... res je, Irena, to je pesem, ki ostane in h kateri se vračam, ker sproža razmisleke in me ne pusti ravnodušne;)))
Z lepimi pozdravi,
koni
Pesem odseva ljubezen skozi oči tvojega srca, prevzamejo nežne slike.
Lep pozdrav Irena,
salke
Hvala vama, Koni in Salke, od srca
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 21. 08. 2018 ob 19:11
- Prebrano 607 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 425.33
- Število ocen: 20