Ćelavi dečaci ne veruju u revolucije
samo otpljunu besmrtnost iz sećanja i
pogled ukrute u crni polumesec pod noktima.
Njima u grlu stoje pesnici, prozaisti
i hipoteka nad životom:
Ponte di Rialto odavno je Savski most.
Ćelavi dečaci
pate od akrofobije u grudima i kažu:
Pliš je prevara, Prometejev
plamen nije narandžast, nećemo
pesnicu u svom snu.
Ja mirno tvrdim da sam budala:
opet bih gledao u streljački vod,
poda mnom meso, nada mnom nada,
a mi bismo pričali posle
jer dečaci ne umiru,
zar ne?
Iz ciklusa „All strings attached?”
Vrhunsko. Svaka čast! 777 puta bravo:)
Hvala puno, Mirko. :)
Zaustavljen čas v trenutku, ki se razpotegne v prihodnost (ker dečki ne umrejo, vsaj ne v spominu), pesem o travmatičnih izidih, ki jih puščajo vojne (lahko tudi le osebne) ... čestitke,
Ana
Hvala puno, Ana. Trudio sam se da dam višeslojni presek. Zahvaljujem od srca na lepom tumačenju i podčrtanki. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vladimir Vuković
- 20. 08. 2018 ob 08:17
- Prebrano 564 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 322.8
- Število ocen: 14