Včasih zložim krila
poljubim mater in njene otroke
s sladko grenkim jezikom pometam opletam
stegujem ga kakor kameleon
rahljam gnezda

s premočenim in težkim perjem
se sušim v prosojnost
sedem na skalo izpraskano za leglo iker
iz katerih zaplavam kakor riba
kakor ptica
včasih kakor človek
nikoli sita dojk in rojenega
v grozdu
v pomaranči
v travi
na katero zažvižga poletje
do beline
do odmeva
ki me vrne

morda v hrast
morda v morje
morda vate
da ti posejem krila
ki jih lahko zložis ob mojih
na obali
na kak topel poletni večer

pi - irena p.