Sama med ruševinami grada

sem za hip postala grofica.

Blaga tišina. Blaga samost.

Sama ruševina med ruševinami.

Koliko kopit in korakov je šlo

čez belo kamenje

koliko življenj je izžarevalo

in pustilo del svoje silne moči med zidovi

koliko grenke sladkobe

je žalovalo v tujih objemih

koliko vsega

nevidnega

je zapuščenega tu,

kjer se počutim dobro.

Grofica odhajam, zapuščam ruševine.

Bom kdaj odšla iz svojih razvalin?

Barbara Premužić