Dekle močila solzice,

oj solzice bleščeče,

na oknu svoje kamrice

nad nageljne je rdeče.

Prijezdil k njej je mlad mrlič

in vprašal jo sočutno:

"Čemu se jočeš ti, deklič,

vso noč tako brezupno?"

A dekle mu ne reče nič,

le plaka solze vroče,

ne meni se za to fantič,

ker srcé gorí hoče.

In brž prisloni lojtrico,

oj lojtrico leseno,

da vzpel bi gor se v kamrico,

oj kamrico prebelo.

Tedaj zaledeni ji kri,

kot ptič je vztrpetala,

saj v soju kamrične luči

je fanta prepoznala.

"O, Anzel, ti? Od kod se zdaj

tak pozno si prikazal?

Prestala sem bridkosti kaj,

da nisi zgolj ... prikazen?"

"Opolnoči sedlamo mi,

sem vstal pri Gospe Sveti,

sem pozno vstal, moj konj besni,

te hočem s sabo vzeti."

"Le to te prosim, Anzel moj,

da nageljnov rdečih

ne potepta tvoj vrli konj,

ki grob so solz nesrečnih."

"Oj, dekle moje, solzice

se bodo posušile,

dovolj je žalostnih noči,

zdaj sreča nama vzklije.

Oj, dekle moje, nageljni

ne bodo ga zaznali,

opolnoči sedlamo mi,

na kojnča brž mi plani!

Mrliči jezdijo kot blisk,

lej, polna luna sveti,

pohiti, ljubica, če stisk

se zemljskih češ rešit!"

Jo v noč ljubimec mrtvi je

na konjskem vzel skeletu,

iskrilo se za njima je,

kakor ob ognjemetu.

A ko na Gosposvetsko sta

dospela polje širno

en grob se tam odpre in vanj

je Anzla potegnilo.

Na črni grob njegov dekle

sesedlo se je v grozi

in dušo izdihnilo je

prav tam, ob beli zori.

Matej Krevs