Boljši človek sem,

kot dovoliš mi ga razviti,

strah me zanj je, vem,

pa ga zato pač moram skriti.

Ljubil bi na polno,

pa ne dovoliš,

srce je vse bolj bolno,

ti pa takega si ne želiš.

Nezaupljiv sem sebi,

vedno znova na začetku,

preveč odprt, a smel pa ne bi,

kot statist na istemu posnetku.

Razdajal rad bi se do konca,

ti pa košček tega si želiš,

v megli vodil sam bi te do sonca,

a ti je vseeno če v dimu se izgubiš.

Mogoče pa je rima kriva,

ko tako si išče košček sreče,

pa preveč občuti, kadar ni igriva,

da poetu ubeži in sama teče.

Utrujen sem, bi legel ti v naročje

in pozabil, da sem kdaj živel,

potrebuje moje čustvo te otročje,

da žerjavica bi v tebi dolgo tlel.

Nisva istega slovarja,

ki v sebi o ljubezni govori,

le vse tujke brska in poudarja,

a preprostemu jeziku ne sledi.

Toda rima sama dalje bo krenila,

v nje zavetju srečo bom iskal,

nikdar pa ne bo me spremenila,

četudi z njo, zaradi nje bom sam ostal.

by Mikla

Mikla