preko mokrih kosti
kotalim slino v glasna usta

filozofiram če še znam
skozi plesen
do plesa
v sencah dreves
med šotore skavtov
nevsiljeno
nedolžno
sproščeno
brez motiva
neutemeljeno
samo za početje
brez instagrama

zato kopiram mimiko Lune
tudi os Zemlje pogosto
človeka pač ne
sem ga ubil
preprosto

ko pa je ura nezemljanov
še spim
je prerano
zato računam piramide
se betoniram
v katakombe
ker je čustvo prazno

ni treba čuvat
da bi srce preobuval
v sandale
hopsnem v žerjavico
pustim pljuča
na predpražniku
in izkričim sivino
do preobrazbe
v masko iz gline

nato zloščim blato
da je svetilnik
vsem ki še rijejo
po krtinah

naprimerjanez