Možda me sat nije probudio
Možda su samo zamirisali tamarisi
Kad obje strane ulice
Otvoriše prozore i blenuše
U njeno bestjelesno
U njeno žuđeno
Na golim zidovima vidim
Njihove su krupne oči
Ostale žedne muzike
Njenih tragova
Možda me sat nije probudio
Kad bacila je zaborave
U grgolj proteklih voda
Kad ostavljala je povijest
Pod zimskim satom
Iza ukočenih predijela zime
Kad odnijela ju je ulica
I neznani vlakovi
Dok me gledaju njihove
Krupne oči ja krotim sjećanja
Na stare gradove, ja točim
Nevidljivo vino večeri
Nazdravljam zrnevlju
I obrisima njene slike
Nekoć čiste poput svete hostije
Ili se zaplela moja misao
Pa ponovno čujem
Nečujne korake, ili me sat
Nije probudio, pa su možda samo
Zamirisali tamarisi
Izjemne podobe, ki se zdijo resnične, čeprav so postavljene v prazen prostor in čas med budnostjo in spanjem, pesem, skozi katero pronicata hrepenenje in ljubezen, čestitke,
Ana
Ana, hvala na čestitkama i podcrtanoj pjesmi.
Srdačno Te pozdravljam:)
Hvala najljepše :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!