Režejo tvoji nedotiki.

Besede pred vrati čepijo.

Tvoji nepoljubi bolijo.

Mimo drvijo zmrznjeni kriki.

Zalivam suho rožo,

ki več ne cveti.

Pričakujem čudež,

vedno znova mi zbeži.

Ko stojim v prazni strugi,

praznina se v meni bohoti.

Utapljam se v tistem,

česar že dolgo ni.

Kar drugim je očitno,

v mojem pesku spolzi,

puščavo svojega pogleda

sem zožala do skrajnosti.

Rana bi zarasla,

če ji dovolila bi,

če na njej se ne bi pasla,

bila služkinja žalosti.

Spregledam, da vse se mimo vije

in pušča izbrazdane dlani,

zato iz niča le odvijem.

Vržem suho v smeti.

nada pecavar