Sprehajam se po La Rambli
med žuborenjem besed
kakor izviri vode so ki je še nihče ni pil
a vse plava v morjih kamor odtečejo

iz tlakovcev zatesnjenih s koraki vojaških škornjev
salonarjev s krvavimi podplati
še diši po črnini in nočeh strahu
z bližnjih gričev ječijo duhovi
ob polnoči zdrsnejo do katedral
zavijajo med stolpiči zvonikov
ki si pribadajo nebesa

zvon zapoje sol v zraku zaprhuta
cesta se zamaje od bolečine
še so rane ne le brazgotine
davnina se plazi s črnimi rokami
in maši usta z rumenimi zvezdami

prekomorci trohne
zlato in križ lebdita nad mestom
kapljata na robove vek svetih družin
ki se vsak večer preštejejo
zmanjka tisti z izpranimi očmi
najljubšo hrano na velikem omizju peščice volkov
za katero vohljajo njihove svinje kakor za podzemnimi gobami

pi - irena p.