Sprašujem se zdaj kaj bo mi maj?

Kaj bo mi trava zelena?

Kdaj mi roža ne bo ovenela?

Kdaj me ljubezen ne bo prizadela?

Stojim tukaj, ja prav tukaj,

sredi veličastnega gozda,

in se sprašujem,

ljudi občudujem,

jim nasprotujem,

hitijo,

življenje mineva,

sprašujem se kdaj bo konec dneva,

zakaj veter ne pojenja,

zakaj se človek boji življenja,

hiti in hiti koncu naproti,

živi v veliki zmoti,

mati njegova zadnja je postelja,

prav nič ne sprašuje ali bo,

bomo doma,

ko bo zadnja ura prišla,

mati za nas skrbi,

nas neguje,

življenje oskrbuje,

s pravljičnimi zvezdami nas obsuje,

gledamo jo vsak dan,

ki v njeni obliki ni zaman,

človek pa se skriva,

mame se boji,

ga za nič ne skrbi,

zaveda se, da življenje hiti,

in on je izgubljen v množici ljudi,

vsakdan dolgočasen ni,

a ne živi,

ne človek ne živi,

ker ljubezni živeti ne pusti,

mama nudi mu dom,

življenje,

pisano veselje,

mama hoče, da se ljubezen na planetu vname,

da veselje se zgodi,

da človek v življenju malo trpi,

ter, da se ne izgubi med ljudmi,

da ni slabih stvari,

in da on živi,

živi tako kot jaz in ti,

Sprašujem se zdaj kaj bo mi maj?

Kaj bo mi trava zelena?

zvezda19