Odo bomo pisali

prsti na slepo

kot bi lovili ribe

na vrvico

ne bomo preveč vedni

ostali bomo samo amaterji

za velike vzklikajoče besede

ki pojejo hvalnico

in na koncu sramežljivo zajokajo

kot bi hoteli doprinesti zemlji

še eno solzo več

a nikoli jih ne bo dovolj

vedno bo bolelo

kadar se ljubi

kadar se zapušča

za tisto kar je ostalo

pa pišem zahvalo

dnevu ki je tudi moj

za trenutek sem se zaustavila

in zagledala da znova pojem

kot da nisem dala

pesmi že slovesa

IŽ-lev