Potujem

Potujem po poti, ki pelje v neznano,

po poti, ki nima luči.

Življenje me lista kot knjigo prebrano,

že solza privrela je na moje oči.

 

Potujem po svetu, ki sploh ne obstaja,

po svetu, kjer prostora zame sploh ni.

Zazrt v daljavo sprašujem, kaj se dogaja,

da potujem v tem svetu vse dni.

 

Potujem po reki, ki teče skozi dolino,

po reki, ki srečna že dolgo več ni.

Ob njej si najdem votlino,

poslušam kako njen tok besni.

 

Potujem jaz, potuješ ti,

oba na poti piševa si pesmi.

Ne bodimo taki kot vsi,

napiši si usodo,

to lahko storiš samo ti.

 

sadpoem

Komentiranje je zaprto!

sadpoem
Napisal/a: sadpoem

Pesmi

  • 29. 07. 2018 ob 13:05
  • Prebrano 115 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 76.2
  • Število ocen: 3

Zastavica