Brenkam z besedami
kot bi igrala na struno
utišujem višino
da znova začne hoditi
po dolini in njenih poteh
le vrhove bom pustila
za čas ko se drugim
ne bo ljubilo v višave
in ko bo začetek jeseni
se bodo tolkli po prsih
in iz ust jim bodo odmevala
junaška imena domačih hribov
pa kaj če se bojim višine
in globin kjer mi zakrkne korak
dosti je še drugih radovednih nog
in tistih oči ki gledajo tja
na našpičeni vrh in pritiskajo
na tanek mobitel
da dobijo dokaz
in da hoja
ni bila zastonj
pletem misli
ko držim tempo na ravnem
nič ne rečem in sproti pozabljam
zato nihče ni ničesar kriv
ne sova ne petelin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!