Ni vrnitve k resnici,

resnice ni v simbolih,

resnica je le v odgovoru na vprašanje o resnici,

o »identitarni« resnici,

o resnici »komunitarnosti« in generativne pavšalnosti na robu resnice,

v zamegljenem univerzumu imanentrnih razlik med resnico in

naukom o resničnosti,

propadajoče fobije o resnici,

fantastično in klečečo resnico,

ki se žrtvuje sama zase,

da pride na tron usode,

in zviška gleda na artikulirajoč narod,

ki se v krčih trese pred »poveljnikom«,

s svojim anorganskim kompleksom,

s svojim bonitetnim antagonizmom terorja in humorja,

na obali »morja«,

na skeletu izumrlih vrst demokratičnih idealov,

pavšalistov in kubistov,

ubožcev na empirični ravni,

na definiciji resnice,

na datirani sekvenci,

na »receptu« za resnico,

vse pa je le regulativna ideja o resnici,

brez »heglovske« distančne definicije o resnici,

ki kleči pod formulacijami kubizma, kaligramizma,

sodomizma in brezpredmetnih, podterminalnih dialektov,

idealov,

stališč,

agonije,

zapovedi in prepovedi,

morale in elegije,

posameznikov in kultnega sadizma v prisotnosti simbolov,

resnice,

strahu pred resnico simbolov,

distance, eksistence in resnice pred očiščenjem,

brez spoznanja o resnici,

brez prekoračitve »logosa« in »etosa«,

na zadnje brez poetike, patologije, razcepljenih protislovij,

debitantov barvne svetlobe (farbenblind),

bridkosti in dobrote brez definicije,

brez (o)pozicije do resnice in simbolike zavesti,

eksperimentalne razčlenitve razčlenjenih »krucificirancev«,

ideološkega udarca z bičem, kijem, sekiro resnice,

brez zamikov,

brez apolitične demokracije,

brez baziraja na marksizmu,

poraženim nad svojimi refleksi,

resnico same definicije,

»hrošči« popolnosti, čednosti in kreposti,

aksiomov politične, radikalne, pavšalne razlike med resnico,

fenomenom, centralno bitko s svojo resnico,

čakanjem na perspekcijo užitkov,

užitkov na relaciji subjekt – subjekt,

a subjekt je resnica,

krivica,

ozka stezica,

kjer diktatura tolerira le še hladnokrvnost in zavrtost,

v apatičnem večeru,

v morbidnih sanjah o problemih z resničnimi subjekti.

Na določeni relaciji,

na kateri se pojavi problem,

sam zase,

za resnico,

za svojo apatijo, informacijo, modulacijo in negacijo potovanja po poti resnice,

razbite iluzije,

potovanja v iluzijo kontradiktov,

v

točko spremenjenja simbolike,

v novo verzijo futurizma,

med robote kvadrature,

med čipirane pametne ure,

v splošni cinizem resnice,

med distančne simbole eksistence in preloženega časa za razliko,

razliko med harmonijo, bilogijo,

pluralizem in populizem,

čakanjem na centralno lepoto,

lepoto malikov,

sprevrženost koristoljubnih pridigarjev,

materialnih osnov,

zapovedi,

prepovedi,

nevrokirurške praznine,

boleče otekline,

in dopolnitve k popolnosti ekosistema resnice,

propadlih »umetnikov«,

porušenih »galerij«,

prepovedanih »knjig« in iztrebljenih »teorij« o resnici.

Suzana Kovačič