prav rahlo, počasi odprem svoje oči.

Zdaj zadane me kruto spoznanje,

da vse so le sanje bile.

zdaj kot senca na moji duši sloni.

Dolgo že traja ta bitka za njo,

hkrati borim se s svojo temno stranjo.

Vsa žalost v meni se zjutraj zbudi,

kot jutranja rosa po meni polzi.

Zdaj žalost vsezkozi z mano potuje,

moje srce pa napake objokuje.

veselja in sreče že dolgo ni tu.

Moja nesreča me vsezkozi mori,

a vroča želja v meni še vedno gori.

sreča pa vse bolj oddaljena se zdi.

Vse to prineslo mi novo je jutro,

žalost pa znova prekrila obraz.

sadpoem