Si kdaj pomislila, da veter ne piha v jadra

Ki niso razpeta

In prsa izsušena v lastnih skorjah pregrehe

Ne zmorejo dati kapljic mleka

Si kdaj slišala otroka vekati pod oknom

Kjer rase le trnje in neprehodna goščava

Si segla po njem, da bi ga potolažila

In mu počesala slane sanje po licih

Si kdaj prelila mehko nežno

toplino izpod tvojih razbrazdanih vej?

V prsih mi tolče na tisoče bobnečih src.

Naj bo greh ali pokora,

Moje stopinje so vredne vsake sledi.

Silva Langenfus