Prepozno je

da bi bilo včeraj

in prezgodaj je

da bi bilo že danes

s sanjami odpiram oči

in rože na drugi strani okna

vzdihujejo ker je prehitro danes

zaustavim pogled

na čipkastih zavesah

in se trudim še zaspati

še enkrat pred jutrom

a ne gre

dneva ne morem pospešiti

morda ker ni vagon

da bi ga mašina vlekla

še preden zmanjka tračnic

tam nekje na mrtvi poti

ko se vse konča

in ni več čiha puha

niti ni vlaka

ki bi peljal

obrnem se

na drugo stran

a isto mi je

čas je obstal

kot bi vesoljci

ugrabili uro

in vlekli kazalce nazaj

zato verjamem v višjo silo

ki morda zmore več

kakor čakati sanje

ki jih ni

ker nimam zaprtih oči

slepci pa ne vidijo

niti samega sebe

zato se prekrijem z blazino

čez glavo in trup

in čakam novo sonce

tistemu od včeraj

pa sem izbrisala ime

IŽ-lev