Hoj! Super pesem, samo en predlog za zadnjo kitico; saj veš, ritem pa to.

/.../

Sam po sebi pač ne morem

pričakovati (misliti?), da bom zmožen razločiti

kateri koli hip

od svoje najbolj ozke izkušnje.

Se mi zdi, da v prvi kitici tok še nekako znese, v drugi in tretji ni problem, četrta pa je malo prenatrpana. Malo razmisli, kako bi se lahko obneslo ...

Lepo bodi,

Luka

Imaš prav. Bom še nekajkrat prebral, potem se pa odločim, kako popravim. Hvala za predlog!

Lepo bodi.

Kar v miru. Morda razmisli tudi o trivrstičnicah, recimo takole:

Naj bodo ti dnevi, ki so moji najbolj tihi,

znamenje, da se nesmisel upira

prekletstvu samosklicevanja.

 

Naj bo to očišče, ki me je najbolj ostro obsodilo,

zakon, ki me osvobaja

brezizraznosti.

 

Naj bodo ti dnevi, ki so moji najbolj tihi,

hkrati tudi tisti, ki me bodo v zadnji stopnji

ločevali od mojih labirintov.

 

Sam po sebi pač ne morem misliti/pričakovati,

da sem/bom zmožen razločiti kateri koli hip

od svoje najbolj ozke izkušnje.

Se beremo,

Luka

Glede trivrstičnic se strinjam. Bolje deluje. Zadnjo kitico sem še malo spremenil (upam, da na bolje). Vsekakor hvala za predloge, čas, ...

se beremo

Super si popravil! Če boš hotel naknadno še kaj spremeniti, mi pa piši, ker ko je pesem enkrat podčrtana, jo lahko ureja samo še urednik.

In še utemeljitev: pesem, v kateri je preučevanje sebe (in svoje tišine) katarzično dejanje; kjer lahko svetlobo od teme razločiš šele potem, ko se spustiš v lastno senco. 

Čestitke,

Luka

Hvala za nasvet, pomoč in podčrtanko.

Lepo bodi.