Meglen, zamolkel dan,

ki sam vase je zavit.

Ničesar ne obljublja,

z umazano sivino,

z vlago, ki leze v kosti.

Megla si dvigne krilo,

pokaže noge

in počasi otresati začne.

Dežne kaplje že čakajo,

da se podajo v neznano.

Nobena ne ve,

kje bo pristala,

kako bo svojo pot končala.

Med zemljo in oblaki

stalno se sprehaja.

Jo bo zemlja nemo posrkala?

Bo priletela na bilko,

jo zatresla, z nje vonje izprala?

Morda bo z drugimi rahlo na okno,

drsajoče vzorce risala.

Se bodo za roke prijele,

glasno kolo plesale,

ko bodo v curku iz žleba

hitro drsele?

Mogoče bo kot droben kristal,

na ogrlici veje ali lista,

samo se lesketala

in v miru,

brez obžalovanja čakala.

Kristalči zavzamejo pogled,

pod vekami vse osvetlijo,

z dihom izginjajo počasi.

So dotik minljive večnosti.

nada pecavar