Ah, te nore, nočne rime!

Prevečkrat plešemo čuden ples.

Me kar zbudijo.

Ne ljubi se mi vstati,

jih ignoriram,

a množijo se v nedogled,

spanec ima slab izgled.

Še vsa omotična jih pobiram.

Če katero spregledam,

na moja vrata trka spet in spet,

če katero pozabim,

se jih nabere novih pet.

Najbolj vztrajne še v sanjah

drgnejo svoje lajne.

Čez dan jih z veseljem izlijem na papir,

nočnim bi se rada izognila,

preveč me stiskajo v svoj objem.

Zdi se mi, da bodo me izpile.

Ko zjutraj gledam zapise,

so dostikrat prav čudni,

kot da niso moji.

Rime so bolj drzne, nore.

Čez dan lisičke ždijo pod preprogo,

a z nočjo polet dobijo.

nada pecavar