Kot morje si.
Z valovi klešeš ostro skalo,
brusiš, gladiš in poliraš.
Umetnik si.
Iz stare, grde skale kip ustvarjaš.
Kot sonce si.
Z žarki zlatimi dih kipu vdahneš,
da oživi, zadiha in zajoče.
Ljubezni, nežnosti si zaželi.
Kaj bi kip, kamniti, z dihom, jokom?
Kaj naj z ljubeznijo, ko pa živ ni?
A, ko ga veter brusi, toča klesti,
kip joče, živeti in ljubiti si želi.
Kamen je le kamen, človek ni!
S časom mah po kipu se razraste,
varuje ga in greje v noge.
Kaj kipu sonce bi in luna svetla,
le čemu srce, ko pa tako boli!

alineja