Vdrli so mi v sistem,

zdaj ne vem,

kam naj grem,

zdaj sem prva,

spremenila sem naravo in se udarila v glavo,

to mi ne ustreza,

ne poželenje,

ne trpljenje,

ne spoštovanje pravil pod mojim oknom,

kjer je nek »lažni« profil,

da ne rečem,

bacil,

nagrada za dejanja,

za mučenja in teptanja,

korenine življenja in natančnosti,

v vetru neimenovane narave, »zbegane« glave in »skumrane« postave,

pelje mimo modrih in neumnih,

ki se pretvarjajo,

da so normalni,

neposredni,

razsvetljeni v duhu in naravi,

meni pa....... razbija v glavi,

v moji iluziji,

v moji bližini,

na prekinjeni liniji ubranosti in skesanosti pred prečastitim,

ki obljublja dragulje, podobe in nočne more,

ta stvar pa nima oblike,

nerojeno je,

ničesar se ne oklepa,

le občutek egoizma in liberalizma,

oblika neba in zemlje,

nekakšna praznina,

»najvišje od vsega«,

preko morij, surovosti, hudobije in antipatije,

pusti me,

da grem,

da poslušam,

da gledam,

da trepetam,

da se tresem pred vohuni,

nezaupanjem,

laganjem,

poniževanjem,

da izstopim z vseh težav in pridem v nov svet,

zlagani svet še hujših težav,

jaz pa.......... ne morem,

ne morem sprejeti,

na novo začeti v tej »orbiti« zakleti.

Suzana Kovačič