Na skalovje tvojega bregu,

sem zopet sedel k tebi, Soča,

v sebi sem nemir začutil,

ki mi ga življenje spet povzroča.

Razigrano je srce, odprto,

pa nihče ne sliši ga, posluša,

vse umirjeno okoli mene tava,

moje pa raztrgat se poskuša.

Še mladost na plano sili,

vztrepeta ob vsaki misli nežni,

toda ujet v povprečnosti duha

so moji čutni le trenutki bežni.

Se spomnim večkrat Simona,

ki ujet v svoje sanje, rimal tvoje je valove,

ranjen od vsega hrepenenja

tvegal je izgon za pesmi svoje nove.

Jaz pa vedno skrite želje k tebi nosim,

jih zaupam in utapljam v tolmune tvoje,

ves prežet z otrokom v sebi,

se pogrezam v iluzije svoje.

Le tako pač lažje teče moja zgodba,

če v njej si Soča ti, turkizna moja terapija,

ko odgovore poslušam tvoje po brzicah,

vem, da v prazno ni šla moja energija.

Nekoč, boginja ljuba moja vodna

bova našla zase, v kar je vredno le verjeti,

prave konce potegniti skupaj,

vedela, kdaj konec je in kje začeti …

… a ti pozdravljena …

… saj na skalovje tvojega bregu,

sem zopet sedel k tebi, Soča,

v sebi sem nemir občutil,

ki mi ga življenje to povzroča.

by Mikla

Mikla