Železne kosti

vlečejo pokonci križ

močne mišice

vežejo skupaj

da ne razpade sistem

nekaj v glavi

malo v rokah

in v trebuhu kos kruha

nahrani praznino

da se ne zredijo z mastjo

tako se vleče dan

z lačnimi očmi

ki režejo pogled

na majhne delce

tistih atomov

po katerih občutkih

je misel telesu

obljubljena beseda

in ni drugega jezika

kakor najbolj poznanega

v sledenju po poti

koder nosi čas spoznanje

primakni stol bližje

da ne napenjam oči

in ne odhajaj proč čas

ker imam premajhno hitrost

da bi te zmogla ujeti

ne bodi raketa

da te ne bom lovila

bodi raje polž

le glas še dodaj

da tišina ne bo glasba

neba in zemlje

IŽ-lev