ko so izginili nedozoreli
ki so v „znanstvene namene“ dešifrirali
presušena korita njenih rok iztegnjenih
proti pravičnosti
ko so križišča uma
pobrala tiste ki so lažno usmiljenje
prinašali nad njen trpeči obraz
in nad leta preorana s sledmi samote
sem verjela da tiha in otožna
nikoli ne bo znala svojega življenjskega križa
poimenovati s pravim imenom

toda vedno ko se vrnem
stojim začudena pred njeno vedrino
pred spokojnim čelom ob oknu
je v nasmešek odela usodo samote
in ne joče več nad njo kot nekoč

objeta s tišino zemeljski mir
zoperstavlja mojemu tako imenovanemu
mestnemu žveplovemu deževju
kot da bi želela poudariti
da bo vsak
občutil koristnost križa

takrat ko padejo

uganke in krinke življenja
 

ne skriva več niti svoje majhne
pogrbljene sence ko zapluje
pod našimi štori in lovorikami

ker tu (pravi) že dolgo ne drhti
ko sameva
ko se uleže in vstane
s spominom
toda ne prebiva v njem ker so vsa
njena hrepenenja izgorela
in izgovorjena...
ker je tu (pravi) na vsakem koraku
človek človeku človek
ki ni ogrnjen z modrostjo po kateri
se prešteva eden po eden
in ceni po hitrosti
in ponižnosti prilizovanja
po priklanjanju nadčloveku
ki določa tvojo vrednost 
po politični opredelitvi
po pogledu na svet
po dolžini aplavza
pred zvonjenjem (razvalinam)
zlate prihodnosti

stojim
sama
začudena
pred njeno razrešeno enigmo
in rečem:
dobro je

Jure Drljepan (JUR)