Napisala ti bom pismo.

V njemu te bodo dramile velike besede.

Zaplavala bova v globoke vode.

Ti, ki boš v tišini upijal moje misli

in jaz, ki me bo sredi spisa začelo

vračati nazaj na začetek.

Daleč bo postaja najina obala

in prstov ne bova mogla več

postaviti na varna tla.

Lebdela bova in globoke vdihe jemala,

ker porabila bova veliko energije.

Da prideva pred koncem na varno tla,

da naju ne prestreže morski pes

ali jata lačnih piranh.

Pismo počasi končujem,

nisem napisala bolečine

nisem ničesar obljubljala

a za tvojim hrbtom sem tista,

ki prestreže vsako nevarno puščico,

vsak metek od zadaj.

Po polžje se vračama

in ugotovima,

da sva ostala ista,

le pesem naju je zanesla

kakor pravljica otroke.

Hitim s kazalci

vedno me prehitijo.

IŽ-lev