V brezmejni razpoki srca zeva
hladna slika današnjega dneva
brezčutnih tvojih je oči pogled
zabodel rezko bolečino v skelet.

Je morje se že umirilo,
so jadra vpela novi dih,
v trenutku je sonce utonilo,
slišala sem upanja izdih.

Prišel je dan ...
spet morje je vzel orkan,
vzpenjam na brežine se zaman,
s temnimi oblaki obdan,
prišel je dan ...

V klopčič zavetrja se zvijam
svojo dušo pred bodali skrivam,
koliko nožev telo bo preneslo
tvojih utrinkov name se streslo?

Kako ozko bom dihala zrak,
bežala čez polje krvavih bom mlak
in kdaj padla bom spet na kolena,
pod težo hrepenečega bremena?

Kdaj misel bo našla svoj dom,
s seboj vzela zadnji bo dvom,
da iz drvečega vlaka izstopim,
v sonce dvignjene glave stopim?

sterleta