Dežuje. Opazujem dežne kapljice,

ki veselo trkajo po oknu.

Tihe, mile in nežne kakor jutranja rosa,

ki vlaži polja in trate.

Vidim odseve.

Odseve mavrice, od vijolične

do rdeče in  zlato rumene.

Sonce, ki prijazno mežika

in nas prijazno boža

s svojimi toplimi žarki.

Luno, bledo devico,

ki se lenobno sprehaja po večernem nebu.

Igrive zvezde, iskreče se v globinah kozmosa.

Tema prekrije nebesni svod.

Ne neham gledati.

Zaznavam nešteto podob,

neštete ptice, živali, rastline.

In človeka.

Človeka.

Njegove žuljave roké,

ki se pehajo za vsakdanji kruh.

Neizpolnjene želje in strasti,

izgubljajoče se v širini etra.

Tiste, ki prosijo in tiste, ki jemljejo.

Otroški smeh svojih prednikov.

Molk mojih potomcev.

Življenje. Umiranje. Klanje.

Človek. Zver. Človek. Hipi.

Razmesarjen v mlaki krvi.

Zasmehovan. Popljuvan.

Vreščeče ljudstvo.

Zaprem oči. Pritisk je velik.

Morda se mi meša.

Svetloba, dobrota, svetloba, dobrota.

Tema, ki sega v neskončnost.

Kričim. Kriki izginjajo, se lomijo

frekventirajo, odbijajo v vetru.

Tišina. Nemi vpije.

Luč na koncu tunela.

orfej