SJAJ
sve nam je išlo od ruke
dok rijeke su tekle nizbrdo
a ugašena u tebi moja luč
sad je slika sa stare božićne razglednice
pipam u mraku utrobe
sigurne luke nedostajanja
i dok oko mene škripi smijeh nagih kupača
raskalašenog ljeta
pogled mi puni
mrtva voda
što okovana međ' suncem i mrkim kamenom
mrmori
odnekuda divnu tugu zapjeva klapa
i prosu pijeskom i makijom žal za njezinim osmijehom
mirisima ispuni čula
izoštri sliku idile
dok djevojčica neka u dvorištu nekom
prstićem šara po prašini
čeznući za tatinim zagrljajem
Pesem se me je dotaknila, končala pa bi jo z verzom čeznući za tatinim zagrljajem (ostali dve kitici bi prihranila za kako drugo ali pa samostojno pesem). Kaj meniš?
Lp, Ana
Poslano:
17. 06. 2018 ob 22:42
Spremenjeno:
17. 06. 2018 ob 22:44
Da, moglo bi... ovisi kako se iščitava pjesma... Jesam, maknula sam :)
(s)
Dovolj je svetloba in napev, da se vrnejo davne slike in povsem prekrijejo tiste resnične ... čestitke,
Ana
Zahvaljujem Ana tebi i uredništu.
(s)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: saraivor
- 09. 06. 2018 ob 12:46
- Prebrano 582 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150.66
- Število ocen: 7