Danes se mi nič ne da,

bom samo počivala.

Ždela bom v kotu,

se v zapredek zavila,

sem in tja metala misli,

s čustvi leno se igrala,

hitrost v zemljo zakopala,

ideja itak nobena ne bo prava.

Ne bom čutila ne žeje, ne lakote,

še na stranišče bom veliko manj hodila.

Gledala, kako sneg počasi naletava.

Strmela bom v plamen ognja,

v dim, ki v zrak se prav počasi vije,

v kimajoče bilke, ki se z mano strinjajo,

v oblake, ki se po nebu rinejo,

v meglo, ki soncu dihati ne da.

S pogledom zasledovala jato ptic,

veje, ki veter jih ziblje, bom občudovala.

Stopila se bom s kapljami, ki počasi kapljajo.

Poslušala tišino, ko neumorno poje.

Tiktakanje ure bom slišala močno,

ko čas bo stekal v temo.

P.S. To niso dnevi brez barve, vonja in okusa.

nada pecavar