Izginila je mačka

izpod našega balkona,

imela sem šest let

in krvave oči od joka.

Mijavkanje in tuljenje

je sililo izza žaluzij,

izza sten, hladnih in samotnih,

kjer je bival on,

takrat še otrok, okraden ljubezni,

zazrt v nepoznane nam svetove.

Dolgo zatem, ko mačke ni bilo več,

ga opazim.

Njega, ki ni brcal žoge in ni odpiral vrat.

Dečka iz zgornjega nadstropja,

v srajci s kravato in s hlačami na rob,

ki za katedrom žuga s prstom,

ko se usedem v drugo klop.

Upira pogled v nas,

v naša množična telesa.

V njegovih očeh smo kot tujci z drugega planeta

in naši obrazi so enaki obrazom neznanega plemena.

V dvorani odmeva njegov glas:

'jaz, jaz, jaz'.

Aplavzi donijo, množica vstane.

Sedim

in se spomnim goste črno-bele dlake,

mehkih tačk, praskanja po vratih...

Počutim se kot mačka,

ujeta med ozke stene njegovih možganov.

In rada bi zakričala:

'Spoštovani gospod doktor,

v kosteh čutim tvoj prezir.

Stojiš nad nami in mahaš s papirji,

belimi in praznimi,

kot je prazna tvoja duša'.

Priya