Vse je iluzija

še sama ne vem

kaj v resnici menim

vse na tem delovanju sveta

se zdi narobe

le zakaj bi okusila

vse te vodnjake brez vode

prazne čaše sreče

cenjenega življenja

telesa

duha

v iskanju nečesa

resničnega, kar bi

omehčalo posteljo

na kateri ležim

razvedrilo um

zbudilo mir v venah

milosti pogum

vse do vrednega srca

da raste

raste v vrtu spoznanja

da zagledam svet brez zaves

katerih ni moč videt’

ali vedet’, kje so

ker kdor seje v temi

žanje v njej

bridka žalost klije skrita

krvava kolena

očesa prekrita

stiska me za vrat

raje bi bila ubita

in ves ta kaoz v templju

me je raztrgal

kot raztrga gosenico

rodi se kačji pastir

ki se je izvlekel iz močvirja

da se plazi po tleh

odvrže svojo kožo

in poleti v nebo

sedaj vem čemu vso trpljenje

moment, ko padejo zavese

sedaj razumem

odvali se breme

ne najde se luč

brez teme

abukala