Ne opiram se

več na nosilne stene

od vseh naslanjanj

nesigurnih in potrebnih opore

so postali že razmajani

in niso več sigurni

za uteho in trdno oporo

postajam prepuščena

mojemu namišljenemu

stebru ki ostaja trden

morda zato ker se zaveda

da ga potrebujem

ko vse zemeljsko postaja

bolj nesigurno

in prav nič v občutku

da me reši nanj dotik

v mislih imam opornico

roke pa ne stegujem več

tudi če imam nesiguren korak

obstanem dokler potrebujem

da grem stabilno

in pokončno naprej

moj položaj je tisti

pri katerem non stop

preračunam cente

tudi po enega in dva in pet

ostali kmalu postanejo

nekaj zelo redkega

in zato tri dni razmišljam

za kaj ga naj porabim

oziroma kaj od nujnega

najnujnejše potrebujem

da bo obstanek

vsaj za silo zagotovljen

ja tako dela tisti stan

ki nima bogatih stricev

in zanesljivih botrov

IŽ-lev